Kaj je inzulinska rezistenca? Simptomi, dieta, testiranje in 5 korakov za bolj urejen krvni sladkor

Inzulin in njegova vloga v telesu

Inzulin je hormon, ki nastaja v beta celicah Langerhansovih otočkov trebušne slinavke. Njegova ključna funkcija je uravnavanje koncentracije glukoze v krvi. Po zaužitem obroku se raven glukoze poveča, kar spodbudi izločanje inzulina. Inzulin omogoči vstop glukoze iz krvnega obtoka v celice, kjer se uporabi kot vir energije ali pa shrani za kasnejšo uporabo (slika 1). Privzem glukoze v celice je ključen iz dveh razlogov. Prvi razlog je, da dalj časa povišan krvni sladkor v krvnem obtoku povzroča škodo. Tu gre predvsem za makro in mikroangiopatije (okvare velikih in malih žil). Drugi razlog pa je, glukoza, ki ostaja v krvnem obtoku, celicam ne more služiti kot vir energije. Da lahko glukoza deluje kot vir energije mora vstopiti v celico, kadar je ta vstop dalj časa onemogočen lahko pride do življenjsko nevarnih hipoglikemij.

Slika 1: Mehanizem delovanja inzulina. Inzulin deluje po principu ključ-ključavnica, ko se inzulin (ključ), veže na svoj receptor (ključavnica) se odprejo vrata (kanalček), ki omogočijo vstop glukoze v celico

Kadar je delovanje inzulina moteno, lahko pride do razvoja sladkorne bolezni. Pri sladkorni bolezni tipa 1 imunski sistem napade in uniči beta celice trebušne slinavke, zato telo ne more več tvoriti dovolj inzulina. Posledično je zdravljenje z inzulinom nujno za preživetje. Pri sladkorni bolezni tipa 2 pa je mehanizem drugačen, tukaj je najpogostejši vzrok nastanka bolezni inzulinska rezistenca (1).

Kaj je inzulinska rezistenca?

Pri sladkorni bolezni tipa 2 telo v začetnih fazah bolezni inzulin običajno še proizvaja vendar se tkiva nanj ne odzivajo več ustrezno. Težava se skriva v tem, da celice postanejo manj občutljive in manj odzivne na delovanje inzulina, zato glukoza težje prehaja iz krvi v celice. Trebušna slinavka poskuša to sprva popraviti s povečanim izločanjem inzulina, vendar sčasoma njena sposobnost proizvajanja inzulina popusti, saj se na nek način ''iztroši''. Takšno zmanjšano občutljivost in odzivnost celic na inzulin imenujemo inzulinska rezistenca (2).

Simptomi inzulinske rezistence

Inzulinska rezistenca se pogosto razvija postopoma, zato so začetni znaki lahko neopazni ali pa jih posamezniki pripisujejo stresu, pomanjkanju spanja ali neustrezni prehrani. Med najpogostejše simptome sodijo:

• utrujenost, zlasti po obrokih, bogatih z ogljikovimi hidrati,

• povečana želja po sladkem ali pogosti napadi lakote,

• težje izgubljanje telesne mase kljub dieti in telesni aktivnosti,

• kopičenje maščobe predvsem v predelu trebuha,

• nihanje energije in občutek »padca energije« med obroki,

• možganska megla, slabša koncentracija ali občutek mentalne utrujenosti,

• povišane vrednosti trigliceridov, krvnega sladkorja ali krvnega tlaka pri laboratorijskih preiskavah.

Pomembno je poudariti, da prisotnost posameznih simptomov sama po sebi še ne pomeni inzulinske rezistence, lahko pa predstavlja opozorilni znak za nadaljnjo laboratorijsko diagnostiko.

Testiranje za inzulinsko rezistenco

Oralni glukozni tolerančni test (OGTT)

Ena izmed najpreprostejših in posledično cenovno dostopnejših metod za oceno presnove glukoze je oralni glukozni tolerančni test (OGTT). Preiskava se izvaja pri teščem preiskovancu, ki pred testom ne uživa hrane vsaj 8 ur, kar se običajno doseže z nočnim postenjem, zato test praviloma poteka v jutranjih urah.

Najprej se določi koncentracija glukoze v krvi na tešče, nato preiskovanec zaužije 75 g glukoze, raztopljene v 2–3 dL vode. Sledijo meritve glikemije po 30, 60 in 120 minutah. Na podlagi dobljenih vrednosti je mogoče opredeliti normalno toleranco na glukozo, moteno toleranco na glukozo (MTG), mejno bazalno glikemijo (MBG) ali sladkorno bolezen. Pri MTG in MBG gre za različna vidika porušenega uravnavanja glukoze, vendar oba kažeta na prisotnost inzulinske rezistence. Ključna razlika je v tem, da MTG odraža predvsem krvni sladkor po obroku in je tesneje povezana z inzulinsko rezistenco, zlasti v skeletnih mišicah, kjer inzulin ne more omogočiti absorpcijo glukoze v celice. Nasprotno pa mejna bazalna glikemija (MBG) bolj odraža jetrno inzulinsko rezistenco, pri kateri jetra kljub prisotnosti inzulina (inzulin v normalnih pogojih zavre nastajanje glukoze v jetrih) še naprej proizvajajo glukozo, ter tudi motnje v bazalnem izločanju inzulina. Zato MTG običajno velja za bolj občutljiv pokazatelj inzulinske rezistence, medtem ko MBG bolj kaže na oslabljeno delovanje jeter (3).

Vas zanima več o normalnih ter mejnih vrednosti krvnega sladkorja?

Homeostatski model ocene inzulinske rezistence (HOMA-IR)

HOMA-IR je uveljavljena metoda za oceno inzulinske rezistence. Podobno kot pri OGTT se vzorec krvi odvzame po 8–10 urah postenja. Določita se koncentraciji glukoze in inzulina na tešče (4). Na osnovi teh dveh parametrov se izračuna indeks HOMA-IR po ustrezni formuli (slika 2). Dobljene vrednosti se interpretirajo glede na referenčne vrednosti, ki so navedene v tabeli 1, pri čemer nižje vrednosti praviloma odražajo boljšo inzulinsko občutljivost, višje pa nakazujejo prisotnost inzulinske rezistence.

Slika 2: Formula za izračun HOMA-IR

HOMA-IR se pogosto uporablja v raziskovalnem in kliničnem okolju v tujini, medtem ko je njegova rutinska uporaba v Sloveniji trenutno omejena.

Dobljene vrednosti se interpretirajo po tabeli spodaj (5). Vrednosti HOMA-IR se interpretirajo glede na populacijo, uporabljeno laboratorijsko metodo in referenčne vrednosti posamezne ustanove. V številnih raziskavah se kot orientacijska meja za inzulinsko rezistenco pogosto uporabljajo vrednosti med približno 2,0 in 2,5, vendar univerzalno sprejete diagnostične meje ni.

HOMA-IR	Interpretacija vrednosti
<1.0	Dobra občutljivost na inzulin
1.0–1.9	Normalna občutljivost na inzulin
2.0–2.4	Mejna inzulinska rezistenca
≥2.5	Diagnostična meja za inzulinsko rezistenco
≥3.0	Napredovala inzulinska rezistenca

Senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze kot pomoč pri odkrivanju inzulinske rezistence

Senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze (CGM), lahko pomagajo pri zgodnjem prepoznavanju inzulinske rezistence na bolj praktičen način. Senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze merijo koncentracijo glukoze v medcelični tekočini, ki zelo dobro odraža gibanje glukoze v krvi, zato lahko opazimo, kako telo reagira na obroke. Če sladkor po jedi hitro naraste, ostane povišan dlje časa ali močno niha čez dan je to lahko znak, da telo slabše uporablja inzulin. Takšne spremembe se lahko pojavijo že prej, preden jih pokažejo običajni laboratorijski testi. Vseeno pa senzor sam po sebi ne zadošča za diagnozo, saj ne meri inzulina, ampak predvsem pomaga odkriti zgodnje opozorilne znake, ki jih je nato smiselno dodatno preveriti z laboratorijskimi preiskavami (6).

Spoznajte več o senzorjih za neprekinjeno merjenje glukoze

Kako z dieto odpraviti inzulinsko rezistenco?

Eden izmed ključnih dejavnikov za razvoj inzulinske rezistence je neustrezna prehrana. Prekomeren vnos procesirane hrane, rafiniranih ogljikovih hidratov in energijsko gostih živil lahko vodi v pogoste poraste krvnega sladkorja, kronično povišane vrednosti inzulina ter postopno zmanjšano občutljivost celic na inzulin. Ker prehrana neposredno vpliva na presnovo glukoze, telesno sestavo in vnetne procese, predstavlja njena optimizacija eno izmed najučinkovitejših strategij za izboljšanje presnovnega zdravja in odpravo inzulinske rezistence.

1. Zmanjšanje vnosa procesirane hrane: Eden prvih korakov je zmanjšanje vnosa ultra procesirane hrane, ki pogosto vsebuje veliko sladkorja, rafiniranih ogljikovih hidratov in nekakovostnih maščob. Takšna živila povzročajo hitre poraste krvnega sladkorja in posledično močno izločanje inzulina. Dolgoročno to prispeva k zmanjšani občutljivosti celic na inzulin. Priporočljivo je omejiti živila, kot so bel kruh, bele testenine, bel riž, sladkarije in sladke pijače, ter jih nadomestiti s kompleksnimi viri ogljikovih hidratov, kot so ajda, leča, bulgur ali oves, ki omogočajo počasnejše sproščanje glukoze v kri.

2. Povečan vnos prehranskih vlaknin: Prehranske vlaknine imajo pomembno vlogo pri uravnavanju krvnega sladkorja in izboljšanju inzulinske občutljivosti. Vlaknine upočasnijo absorpcijo glukoze, zmanjšajo glikemični odziv po obroku ter povečajo občutek sitosti. Poleg tega pozitivno vplivajo na črevesno mikrobioto, ki ima pomembno vlogo pri presnovnem zdravju. Dober vir vlaknin predstavljajo stročnice, polnovredna žita, oreški, semena ter različne vrste zelenjave.

3. Optimalen vnos beljakovin: Zadosten vnos beljakovin skozi dan pomaga stabilizirati krvni sladkor, zmanjša željo po prigrizkih ter podpira ohranjanje mišične mase. Skeletne mišice predstavljajo eno najpomembnejših tkiv za porabo glukoze, zato je ohranjanje mišične mase ključno za izboljšanje inzulinske občutljivosti. Sodobne raziskave kažejo, da je za presnovno zdravje in ohranjanje mišične mase pogosto smiseln dnevni vnos beljakovin med približno 1,5 in 1,8 g/kg telesne mase, zlasti pri telesno aktivnih posameznikih ali med hujšanjem.

4. Izbira kakovostnih maščob: Vrsta zaužitih maščob pomembno vpliva na delovanje inzulina. Nadomeščanje nasičenih in industrijsko procesiranih maščob z mononenasičenimi in omega-3 maščobnimi kislinami lahko zmanjša kronično vnetje in izboljša delovanje inzulina.

5. Časovno omejeno hranjenje (angl. intermittent fasting): Vedno več raziskav kaže, da ni pomembno le kaj jemo, temveč tudi kdaj jemo. Presnova glukoze je zaradi cirkadianega ritma (dnevnega telesnega ritma) običajno učinkovitejša dopoldne kot pozno zvečer. Časovno omejeno hranjenje, pri katerem prehranjevanje omejimo na 8–12 ur dnevno, lahko zmanjša čas, ko je inzulin prisoten v krvnem obtoku, izboljša zmožnost telesa, da porablja maščobne zaloge in poveča občutljivost celic na inzulin. Med obdobji brez vnosa hrane se namreč znižajo ravni inzulina, telo pa lažje prehaja v uporabo maščob kot vira energije.

   
   

Če povzamemo v 5 ključnih korakih:

1. Odstrani sladke pijače in rafinirane ogljikove hidrate

2. Povečaj vnos vlaknin (stročnice, zelenjava, polnovredna žita)

3. Vključi dovolj beljakovin v vsak obrok

4. Uporabljaj zdrave maščobe (oljčno olje, ribe, oreščki)

5. Zmanjšaj telesno maso in omeji čas hranjenja

Literatura

1.           Li M, Chi X, Wang Y, Setrerrahmane S, Xie W, Xu H. Trends in insulin resistance: insights into mechanisms and therapeutic strategy. Sig Transduct Target Ther. 2022 July 6;7(1):216.

2.           Patološka fiziologija: učbenik za študente farmacije. Vol. 2019. Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo;

3.           Endotext [Internet]. South Dartmouth; Assessing Insulin Sensitivity and Resistance in Humans. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK278954/

4.           Matthews DR, Hosker JP, Rudenski AS, Naylor BA, Treacher DF, Turner RC. Homeostasis model assessment: insulin resistance and beta-cell function from fasting plasma glucose and insulin concentrations in man. Diabetologia. 1985 July;28(7):412–9.

5.           Tang Q, Li X, Song P, Xu L. Optimal cut-off values for the homeostasis model assessment of insulin resistance (HOMA-IR) and pre-diabetes screening: Developments in research and prospects for the future. Drug Discov Ther. 2015 Dec;9(6):380–5.

6.           Klonoff DC, Nguyen KT, Xu NY, Gutierrez A, Espinoza JC, Vidmar AP. Use of Continuous Glucose Monitors by People Without Diabetes: An Idea Whose Time Has Come? J Diabetes Sci Technol. 2023 Nov;17(6):1686–97.