Ali lahko zaupaš svojemu senzorju? Kako vpliva točnost meritev glukoze na tvoje odločitve

Točnost senzorjev primerjamo z laboratorijskimi meritvami

Senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze so v zadnjem desetletju postali ključen element sodobne obravnave sladkorne bolezni. Poleg enostavnosti uporabe, udobja in povezljivosti z inzulinskimi črpalkami je za odločanje o zdravljenju bistvena predvsem točnost meritev, saj neposredno vpliva na varnost in učinkovitost zdravljenja.

Kako delujejo senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze

Po zaužitju hrane se ogljikovi hidrati razgradijo v prebavnem traktu do glukoze, ki se absorbira v tankem črevesu in vstopi v sistemski krvni obtok. Krvni obtok dostavlja glukozo po telesu, kjer skozi kapilare prehaja v medcelično tekočino, od koder jo prevzemajo celice.

Senzor za neprekinjeno merjenje glukoze je vstavljen v podkožje in meri koncentracijo glukoze v medcelični tekočini, ne neposredno v krvi. Zaradi fiziološkega zamika pri prehajanju glukoze iz kapilar v medceličnino lahko meritve senzorjev zaostajajo za meritvami kapilarne krvi, ki jih dobimo z glukometrom za približno 5–20 minut, zlasti ob hitrih spremembah krvnega sladkorja (npr. po obroku ali med telesno aktivnostjo).

Kako je točnost pri senzorjih opredeljena

Točnost senzorjev najpogosteje izražamo z vrednostjo MARD (angl. mean absolute relative difference), ki predstavlja povprečno absolutno relativno razliko med meritvami senzorja in referenčno metodo.

• MARD je izražen v odstotkih (%).

• Nižja vrednost MARD pomeni večjo točnost senzorja.

• Vrednosti pod približno 10 % se v klinični praksi štejejo za zelo dobre.

  
  

MARD torej predstavlja povprečno odstopanje senzorja od referenčnih laboratorijskih meritev in omogoča primerjavo med različnimi sistemi.

V Sloveniji je trenutno na voljo več sistemov za neprekinjeno merjenje glukoze, ki se med seboj razlikujejo po tehničnih lastnostih (življenjska doba), uporabniški izkušnji in predvsem po točnosti meritev.

Na področju točnosti trenutno izstopata predvsem dva senzorja: Hippo H1 in Syai Tag. Najvišjo točnost dosega Hippo H1, pri katerem MARD znaša 7,46 %. Tesno mu sledi Syai Tag z MARD vrednostjo 8,11 %.

Primerjava točnost senzorjev na slovenskem trgu po letih prihoda na trg. Največjo točnost ima Hippo H1.

Ostali senzorji na trgu izkazujejo nekoliko višje vrednosti MARD, kar pomeni večje povprečno odstopanje od referenčnih meritev in s tem nižjo točnost.

Kako merimo točnost pri senzorjih

Točnost ocenjujemo s primerjavo meritev senzorjev z referenčno metodo, ki je običajno laboratorijska določitev glukoze v plazmi.

Postopek vključuje:

• sočasno merjenje glukoze s senzorjem in referenčno metodo,

• izračun absolutne relativne razlike za posamezno meritev.

Primer:

• senzor: 10,5 mmol/L

• referenčna vrednost: 10,0 mmol/L

Absolutna relativna razlika = 5 %

MARD tako predstavlja povprečje vseh teh odstopanj v seriji meritev, kar daje celostno oceno zmogljivosti senzorja.

Zakaj je točnost pomembna

Visoka točnost CGM-sistemov je ključna iz več razlogov:

• Zmanjšanje tveganja za hipoglikemijo in hiperglikemijo: natančnejši podatki omogočajo bolj ustrezno prilagajanje odmerkov inzulina.

• Zanesljivost alarmov: manj lažnih opozoril povečuje zaupanje uporabnikov v meritve in zmanjšuje “alarm fatigue”. Gre za stanje, kjer spregledamo pomembna obvestila na pametni napravi, saj smo ves čas oblegani z obvestili, ki niso pomembna.

• Napovedna analitika: sodobni algoritmi omogočajo napovedovanje trendov glukoze in zgodnje opozarjanje na bližajoče se epizode hipoglikemije.

• Podpora zdravstvenim odločitvam: senzorski podatki omogočajo optimizacijo zdravljenja, prehrane in telesne aktivnosti.

  
  

V zadnjih letih so senzorji  bistveno napredovali tako v točnosti kot v uporabniški izkušnji. V številnih primerih dosegajo ali celo presegajo natančnost klasičnega samomerjenja glukoze v kapilarni krvi. To jih uvršča med temeljna orodja pri vodenju bolnikov, zlasti tistih na intenzivirani inzulinski terapiji.