Zamik pri senzorjih za merjenje glukoze

Uporabniki senzorjev za neprekinjeno merjenje glukoze (CGM) pogosto opazijo, da se vrednosti na zaslonu senzorja po obroku ali med telesno aktivnostjo razlikujejo od pričakovanih oziroma od rezultatov meritev kapilarne krvi z glukometrom. Ta razlika se pogosto napačno interpretira kot netočnost ali nepravilno delovanje senzorja. V resnici gre za dobro poznan in pričakovan pojav ti. fiziološki zamik, ki je neposredna posledica različnega mesta merjenja glukoze.

Kaj je fiziološki zamik?

Fiziološki zamik pomeni, da spremembe vrednosti glukoze, izmerjene s senzorjem, časovno zaostajajo za dejanskimi spremembami koncentracije glukoze v krvi. Običajno znaša ta zamik približno 5 do 20 minut, lahko pa se glede na okoliščine in posameznika razlikuje.

Ključna razlika izhaja iz mesta merjenja:

• CGM senzorji merijo koncentracijo glukoze v medceličnini (intersticijski tekočini).

• Glukometri merijo koncentracijo glukoze v kapilarni krvi.

  
  

Da senzor zazna glukozo in jo izmeri, mora ta najprej preiti iz krvnega obtoka skozi steno kapilar v okoliško tkivo. Ta proces poteka postopno in ni takojšen. Enako velja v obratni smeri: ob padcu glukoze se znižanje najprej pojavi v krvi, šele z zamikom pa tudi v medceličnini. Posledično senzor vedno prikazuje stanje, ki nekoliko zaostaja za trenutnim stanjem v krvi.

Zaostanek meritev senzorja za glukometrom lahko upodobimo s pomočjo koncepta vlaka, kjer lokomotiva prva doseže cilj za njo pa šele vagoni.

Dejavniki, ki vplivajo na velikost zamika

1. Hitrost pretoka krvi

Hitrost pretoka krvi neposredno vpliva na to, kako hitro se glukoza dostavi do kapilar in preide v medceličnino.

• Povečan pretok krvi (npr. med telesno aktivnostjo ali pri višji temperaturi) lahko zamik zmanjša.

• Zmanjšan pretok krvi (npr. dolgotrajno sedenje, mraz) pa zamik poveča.

Pri osebah s sladkorno boleznijo so nihanja v prekrvavitvi pogosto izrazitejša, kar dodatno prispeva k variabilnosti zamika.

2. Prepustnost kapilar

Kapilare niso pasivne strukture. Njihova prepustnost za glukozo je reguliran proces in je lahko spremenjena pri kronični sladkorni bolezni. Pri bolnikih z dolgoletno ali slabo urejeno sladkorno boleznijo so pogoste mikrovaskularne spremembe, ki vplivajo na hitrost prehoda glukoze iz krvi v tkivo. Praviloma se tako prehod glukoze iz kapilar v medceličnino upočasni, saj pride do zadebelitve kapilar, povečane togosti in endotelijske disafunkcije. Zaradi tega se fiziološki zamik lahko bistveno razlikuje med posamezniki, tudi če uporabljajo isti tip senzorja.

3. Mesto namestitve senzorja

Najpogostejša mesta namestitve senzorjev so nadlaket, trebuh in zgornji del zadnjice. Ta področja se razlikujejo glede:

• kapilarne gostote,

• stopnje prekrvavitve,

• debeline podkožnega maščobnega tkiva.

Večja debelina maščobnega sloja pomeni daljšo difuzijsko pot za glukozo med kapilaro in senzorjem, kar praviloma vodi v večji zamik.

Različno obnašanje zamika pri naraščanju in padanju glukoze

Zamik ni enak pri naraščanju in padanju glukoze:

• Pri naraščanju glukoze (npr. po obroku): Senzor običajno kaže nižjo vrednost, kot je dejanska koncentracija glukoze v krvi. Senzor zaostaja za rastočim trendom.

• Pri padanju glukoze (npr. med telesno aktivnostjo ali po aplikaciji inzulina): Senzor pogosto kaže višjo vrednost, kot je dejanska koncentracija v krvi. Tudi tukaj senzor zaostaja, tokrat za padajočim trendom.

  
  

Praktični napotki za pravilno interpretacijo meritev s senzorjem

1. Prednost trendov pred posameznimi vrednostmi

Smer gibanja glukoze (naraščanje, padanje, stabilno stanje) je pogosto bolj informativna kot absolutna številka. Odločitve glede prehrane, telesne aktivnosti ali odmerjanja inzulina naj temeljijo predvsem na trendih, ne na posamezni meritvi.

2. Interpretacija po obroku

Porast glukoze po obroku se na senzorju običajno pokaže z zamikom 5–20 minut. Odsotnost takojšnjega porasta ne pomeni, da glukoza ne narašča, temveč da se sprememba še ni odrazila v medceličnini. Zato se korekcije inzulina ne delajo prvih nekaj minut.

3. Previdnost pri padanju glukoze

Pri padajočem trendu je treba upoštevati, da je dejanska koncentracija glukoze v krvi verjetno nižja, kot jo prikazuje senzor. Pri osebah na inzulinski terapiji je to ključno za pravočasno prepoznavanje hipoglikemije. V primeru dvoma je priporočljivo preverjanje z glukometrom.

Zaključek

Fiziološki zamik pri senzorjih je neizogibna posledica merjenja glukoze v medceličnini in ne odraža napake ali nezanesljivosti naprave. Gre za čas, potreben, da se spremembe koncentracije glukoze v krvi prenesejo v okolje, kjer meri senzor. Razumevanje tega pojava je bistveno za pravilno interpretacijo podatkov in varno, učinkovito vodenje sladkorne bolezni.