Normalne ter mejne vrednosti krvnega sladkorja

Uvod

Krvni sladkor, oziroma natančneje koncentracija glukoze v krvi, je pomemben pokazatelj presnovnega zdravja. Normalne vrednosti glukoze po obroku in na tešče so ključen dejavnik pri diagnosticiranju sladkorne bolezni in njenih predstopenj. S pravočasno diagnostiko lahko bistveno zmanjšamo tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 ter njenih zapletov, zlasti srčno-žilnih bolezni.

Kaj se zgodi s krvnim sladkorjem po obroku?

Po obroku, zlasti tistem, ki vsebuje ogljikove hidrate, se koncentracija glukoze v krvi poveča. Trebušna slinavka se na to odzove z izločanjem inzulina, ki omogoča celicam telesa, da vsrkajo glukozo in jo uporabijo za energijo ali shranijo kot glikogen. Pri zdravih posameznikih se raven sladkorja v krvi vrne na izhodiščno stanje približno dve uri po obroku.

Skoči na: Tabela normalnih in mejnih vrednosti sladkorja

Oralni glukozno tolerančni test (OGTT)

Oralni glukozno tolerančni test (OGTT) je ključen diagnostični postopek za oceno presnovne sposobnosti telesa za uravnavanje glukoze v krvi. Gre za test, ki z visoko občutljivostjo odkriva motnje v presnovi glukoze, tudi pri posameznikih brez izraženih simptomov, in omogoča natančno klasifikacijo motene tolerance za glukozo (MTG), mejne bazalne glikemije (MBG) ter sladkorne bolezni.

Priprava na test

Test izvajamo po vsaj treh dneh neomejenega uživanja ogljikovih hidratov, kar pomeni več kot 150 gramov ogljikovih hidratov dnevno. Oseba mora biti na dan testa tešča vsaj 8 ur in ne več kot 16 ur (pitje vode je dovoljeno). Ta priprava je nujna za zanesljivost izmerjenih vrednosti, saj zagotavlja standardne presnovne pogoje.

Izvedba testa

OGTT se običajno izvaja med 7. in 9. uro zjutraj. Preiskovanec zaužije 75 gramov glukoze, raztopljene v 250 do 300 ml vode, ki jo mora spiti v petih minutah. Pomembno je poudariti, da se čas testa začne šteti od prvega požirka raztopine. Prvi vzorec venske krvi se odvzame tik pred zaužitjem glukoze, drugi pa točno 120 minut po tem.

Če že bazalna (na tešče) vrednost glukoze presega diagnostični prag za sladkorno bolezen (≥ 7,0 mmol/L), se test praviloma ne nadaljuje, saj je že ta vrednost diagnostična.

Laboratorijska obdelava vzorca

Za zanesljivo določitev koncentracije glukoze je potrebno upoštevati posebna navodila za obdelavo krvnega vzorca:

• Glukozo določamo v venski plazmi, ki jo je potrebno ločiti takoj po odvzemu, da preprečimo umetni padec koncentracije glukoze.

• Če takojšnja separacija ni mogoča, je treba uporabiti zaviralce glikolize, kot je natrijev fluorid (v koncentraciji 6 mg/ml polne krvi).

• Zmanjšanje koncentracije glukoze lahko preprečimo tudi s hitrim hlajenjem vzorca – vzorec se takoj potopi v ledeno vodo, plazma pa se mora ločiti najkasneje v 30 minutah.

• Dokler ne pride do laboratorijske analize, je treba plazmo zamrzniti.

  
  

Posebnosti pri otrocih in posebnih skupinah

Pri otrocih in odraslih, ki tehtajo manj kot 43 kg, se uporabi prilagojena količina glukoze: 1,75 g/kg telesne mase. OGTT se uporablja tudi za diagnostiko gestacijske sladkorne bolezni, pri čemer veljajo posebna pravila in diagnostična merila.

Interpretacija OGTT in opredelitev MBG ter MTG

Oralni glukozno tolerančni test (OGTT) omogoča natančno razvrstitev posameznika glede na presnovno sposobnost uravnavanja glukoze. Rezultati testa se interpretirajo na podlagi dveh ključnih meritev:

1. Glukoza v plazmi na tešče (po najmanj 8 urah brez vnosa hrane)

2. Glukoza v plazmi 120 minut po zaužitju 75 g glukoze (po OGTT testu)

   
   

Na osnovi teh dveh meritev lahko posameznika razvrstimo v eno izmed kategorij:

Tabela normalnih in mejnih vrednosti glukoze:

Kategorija	Glukoza na tešče	Glukoza po 2 h (OGTT)
Normalno stanje (diabetes ni verjeten)	< 6,1 mmol/L	< 7,8 mmol/L
Mejna bazalna glikemija (MBG)	6,1–6,9 mmol/L	< 7,8 mmol/L
Motena toleranca za glukozo (MTG)	< 6,1 mmol/L	7,8–11,0 mmol/L
MBG in MTG hkrati	6,1–6,9 mmol/L	7,8–11,0 mmol/L
Sladkorna bolezen	≥ 7,0 mmol/L	≥ 11,1 mmol/L

Grafični prikaz koncentracije glukoze po OGTT v odvisnosti od časa

Mejna bazalna glikemija (MBG)

Definicija: Glukoza v plazmi na tešče je povišana (6,1–6,9 mmol/L), a po 2 urah OGTT vrednost ostane normalna (< 7,8 mmol/L).

Pomen: To stanje pomeni, da je metabolizem glukoze že nekoliko okrnjen, predvsem v smislu inzulinske rezistence v jetrih. Telo težje zadrži sproščanje glukoze v krvni obtok tekom noči in zgodaj zjutraj, kar vodi do višjih jutranjih vrednosti sladkorja.

Motena toleranca za glukozo (MTG)

Definicija: Glukoza na tešče je še normalna (< 6,1 mmol/L), a po 2 urah je OGTT vrednost nižja od diabetičnega praga, a višja od normalne (7,8–11,0 mmol/L).

Pomen: To stanje kaže na moteno delovanje inzulina po obroku, kar pomeni, da mišično tkivo in druge periferne celice ne odzivajo več ustrezno na inzulin. Pogosto gre za začetno obliko inzulinske rezistence v perifernih tkivih.

Kombinacija MBG + MTG

Ko ima oseba hkrati povišano glukozo na tešče in povišano glukozo po obroku, gre za najbolj ogroženo skupino med prediabetičnimi osebami. Takšne osebe imajo najvišje tveganje za prehod v sladkorno bolezen in razvoj zapletov.

Motena toleranca za glukozo (MTG) in mejna bazalna glikemija (MBG) sta prediabetični stanji, kar pomeni, da gre za zgodnje opozorilne znake motene presnove glukoze. Čeprav povečujeta tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, sta ti stanji še vedno reverzibilni. Z uravnoteženo prehrano, izgubo telesne teže in redno telesno aktivnostjo lahko oseba ponovno vzpostavi normalno glukozno toleranco. Zgodnje ukrepanje je ključno, saj učinkovite spremembe življenjskega sloga lahko preprečijo napredovanje v sladkorno bolezen in zmanjšajo tveganje za srčno-žilne zaplete.

Zaključek

Zvišane vrednosti glukoze v krvi, kot sta mejna bazalna glikemija (MBG) in motena toleranca za glukozo (MTG), predstavljajo pomembna opozorilna znaka za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. OGTT je nepogrešljiv diagnostični test, ki omogoča pravočasno prepoznavo teh prediabetičnih stanj, še preden se razvije bolezen. S pravočasnim ukrepanjem – predvsem s spremembo prehrane, povečano telesno dejavnostjo in zmanjšanjem telesne teže – lahko številni posamezniki preprečijo napredovanje bolezni ter ohranijo kakovostno in zdravo življenje. Zgodnje odkrivanje in preventiva ostajata temelj sodobne obravnave presnovnih motenj.