Debelost in sladkorna bolezen tipa 2: kako izguba telesne teže izboljša inzulinsko rezistenco in preprečuje diabetes

Črt
13 minutes ago
Branje traja 4 min

Debelost danes ni več razumljena zgolj kot estetski problem, ampak kot kronična bolezen, kar priznavajo tako slovenske kot mednarodne strokovne smernice. Gre za kronično, napredujočo bolezen, ki zahteva sistematično obravnavo, saj vpliva na skoraj vse organske sisteme in močno poveča tveganje za srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2, določene rake in druge zaplete.

Diagnosticiranje debelosti

Indeks telesne mase (ITM):	Obseg pasu:	Laboratorijske preiskave:
ITM = telesna masa (kg) / višina v m²	meri centralno (trebušno) debelost, ki je najbolj povezana s presnovnimi boleznimi.	preverjajo krvni sladkor, krvne maščobe, krvni tlak in druge dejavnike tveganja.
ITM med 25 in 29,9 kg/m² pomeni prekomerno telesno težo. ITM ≥ 30 kg/m² pomeni debelost.	Normalne vrednosti: pri ženskah < 80 cm pri moških < 94 cm Povečano tveganje: nad 88 cm (ženske) nad 102 cm (moški)	omogočajo oceno prisotnosti zapletov (presnovni sindrom, inzulinska rezistenca, jetrna zamaščenost ipd.).

Zanimivost: Zakaj je indeks telesne mase (ITM) slab pokazatelj debelosti?

Ne razlikuje med maščobo in mišično maso: športniki z veliko mišic imajo lahko visok ITM, čeprav nimajo odvečne maščobe.
Ne pokaže razporeditve maščobe: nevarnejša je visceralna maščoba (okoli organov), ki je povezana z večjim tveganjem za sladkorno bolezen in bolezni srca, a ITM tega ne zazna.
Ne upošteva starosti, spola in etničnih razlik: pri starejših je lahko ITM normalen, čeprav imajo povečano maščobo in zmanjšano mišično maso (sarkopenična debelost).

Tesna povezava med debelostjo in sladkorno boleznijo tipa 2

Debelost je eden najmočnejših dejavnikov tveganja za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Skoraj 90 % ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 ima prekomerno telesno težo ali debelost. Odvečna telesna maščoba, zlasti okoli pasu, povzroči, da telo slabše reagira na inzulin, kar privede do stanja, imenovanega inzulinska rezistenca. Sčasoma ta rezistenca vodi v višjo raven krvnega sladkorja in, če se nič ne spremeni, v sladkorno bolezen tipa 2. Ljudje z debelostjo imajo približno 6-krat večje tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 v primerjavi s tistimi z zdravo telesno težo.

Kako pride do tega? Maščobno tkivo ni le pasivna “zaloga” ampak je presnovno aktivno tkivo. Maščobne celice sproščajo hormone in vnetne snovi, ki motijo delovanje inzulina. Ob debelosti povečane maščobne celice in odvečna maščoba v jetrih ter mišicah povzročijo, da celice slabo sprejemajo inzulin. Trebušna slinavka poskuša to kompenzirati z izločanjem več inzulina, a sčasoma ne zmore več. Tako se razvije pot od debelosti preko inzulinske rezistence do prediabetesa in sladkorne bolezni tipa 2.

Inzulinska rezistenca in vnetje: vloga adipokinov

Maščobno tkivo proizvaja kemične prenašalce, imenovane adipokini. Nekateri od njih so koristni, drugi pa škodljivi za občutljivost na inzulin. Pri debelosti se ravnovesje premakne v smer vnetja in rezistence na inzulin. Med škodljive adipokine sodijo TNF-α in IL-6, ki povečujejo vnetje in zavirajo delovanje inzulina. To kronično, nizko stopnjo vnetja pri debelosti znanstveniki štejejo za glavni razlog, zakaj odvečna teža vodi v presnovne motnje. Dobra novica je, da se ti markerji ob izgubi telesne teže znižajo.

Po drugi strani pa adiponektin deluje zaščitno: povečuje občutljivost na inzulin in zmanjšuje vnetje. Paradoksno je, da imajo ljudje z debelostjo nižjo raven adiponektina. Ko pa shujšajo, se raven adiponektina zviša, kar znova izboljša odziv telesa na inzulin.

Izguba telesne teže kot pot do preprečevanja in izboljšanja

Že 3–7 % izgube telesne teže ima velik vpliv: pri človeku s 100 kg to pomeni le 3–7 kg manj. Raziskava je pokazala, da takšna izguba telesne teže in vsaj 150 minut telesne aktivnosti na teden zmanjšata tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 za približno 58 % pri ogroženih posameznikih (1).

Pri prediabetesu lahko izguba teže celo popolnoma obrne stanje krvni sladkor se normalizira. Pri že razviti sladkorni bolezni tipa 2 izguba teže pogosto izboljša urejenost krvnega sladkorja, zmanjša potrebo po zdravilih, včasih pa lahko celo vodi v remisijo bolezni (normalizacija glukoze brez zdravil). Običajno je za to potrebna izguba več kot 10–15 % telesne teže.

Poleg tega izguba telesne teže razbremeni sklepe, izboljša spanec, zniža krvni tlak in izboljša kakovost življenja.

Praktični nasveti za zdravo izgubo telesne teže:

Majhni koraki: začnite z manjšimi spremembami, ciljajte na 0,5–1 kg na teden.
Uravnotežena prehrana: veliko zelenjave, sadja, polnozrnatih žit, stročnic in beljakovin. Optimalen vnos beljakovin, ki preprečuje izgubo mišične mase med hujšanjem je 1,2-1,6 g beljakovin / kg telesne teže (2).
Pazite na pijače: zmanjšajte sladkane pijače in sokove, pijte vodo, nesladkan čaj ali nesladkano kavo.
Izogibajte se procesirani hrani: sladkane gazirane pijače (npr. coca-cola, energijske pijače) pakirani prigrizki (čips, krekerji, slani presti), predelano meso (hrenovke, salame, klobase), sladke slaščice (piškoti, rogljički, industrijske torte) in instant juhe ali rezanci (v vrečki ali lončku, z veliko soli in dodatkov)
Več gibanja: ciljajte na 150 minut gibanja na teden, npr. hitra hoja 30 minut večino dni. Dodajte tudi vaje za moč 2-krat tedensko.
Imejte konkretne cilje: npr. “Vsak večer bom hodil 20 minut” namesto “več se bom gibal”.
Prilagodite okolje: imejte pri roki zdrave prigrizke, omejite zaloge nezdravih živil doma.
Ne zanašajte se zgolj na tehtanje, saj ni dober pokazatelj izgube maščobe. Na dnevni ravni lahko pride do sprememb v zadrževanju vode v telesu. Predvsem pa je treba paziti, da izguba telesne mase ni posledica izgube mišične mase zato je pomembno zaužiti dovolj beljakovin.

LITERATURA:

1. American Diabetes Association Professional Practice Committee; 8. Obesity and Weight Management for the Prevention and Treatment of Type 2 Diabetes: Standards of Care in Diabetes–2024. Diabetes Care 1 January 2024; 47 (Supplement_1): S145–S157. https://doi.org/10.2337/dc24-S008

2. Stuart M. Phillips, Stéphanie Chevalier, and Heather J. Leidy. 2016. Protein “requirements” beyond the RDA: implications for optimizing health. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism. 41(5): 565-572. https://doi.org/10.1139/apnm-2015-0550