Hipoglikemija: Kaj morate vedeti

Izguba zavesti kot posledica hude hipoglikemije

Hipoglikemija pomeni prenizek krvni sladkor (glukozo), pogosto <3,9 mmol/L (≤70 mg/dL) pri ljudeh s sladkorno boleznijo. Do hipoglikemije pride, ko je v krvi premalo glukoze (npr. zaradi pretiranega odmerka insulina, odvečnega odmerka nekaterih peroralnih zdravil, premalo hrane ali intenzivne vadbe) in možgani ne dobijo dovolj energije. Posledično telo sproži odziv – izločanje hormona adrenalina (npr. trepetanje, potenje) in glukagona – da bi dvignilo sladkor. Dejavniki tveganja za hipoglikemijo so predvsem dolgotrajna diabetesna terapija z insulinom ali sulfonilsečnimi zdravili, dolgotrajna in intenzivna vadba brez ustreznih prilagoditev zdravljenja, obvladovanje hude bolezni ali motnje ledvične funkcije ter starejša starost bolnika. Pri sladkorni bolezni tipa 2 se hipoglikemije pojavljajo predvsem, če bolezen traja dlje časa in se zdravljenje stopnjuje – npr. dolgotrajna bolnica, ki se zdravi z insulinom ali sulfonilsečninami

Zakaj je hipoglikemija nevarna

Hipoglikemija je nevarna, ker lahko hitro povzroči resne simptome in zaplete. Sprva pride do avtonomnih simptomov – aktivacije simpatičnega živčnega sistema: tresenje rok, pospešeno bitje srca (tahikardija), potenje, lakota, anksioznost in bledelost. Hkrati se pojavijo nevroglikopenični znaki zaradi pomanjkanja energije v možganih: zmedenost, težave s koncentracijo, glavobol, omotica in motnje vida. Če glukoza ostaja nizka, se razvijejo tresljaji (tremor), krči ali izguba zavesti. Dolgotrajna ali zelo huda hipoglikemija lahko povzroči aritmije, zastoj srca, trajne poškodbe možganov, komo in smrt. Že ena sama huda epizoda hipoglikemije, ki zahteva pomoč druge osebe, je pokazatelj večje zdravstvene krhkosti bolnika in je povezana z višjo smrtnostjo. Poleg fizičnih zapletov hipoglikemija povzroča tudi psihične obremenitve – strah pred naslednjo epizodo, slabši spanec in poslabšanje kakovosti življenja. Pomembno je vedeti, da hipoglikemija lahko znatno ovira vsakodnevno življenje (npr. nezmožnost vožnje avtomobila pri nizkem sladkorju) in zahteva takojšnje ukrepanje.

Kako prepoznati in ukrepati ob hipoglikemiji

Hipoglikemijo prepoznamo po značilnih znakih in simptomih. Mejo za ukrep običajno postavimo pri ~3,9 mmol/L (70 mg/dL): pod to vrednost se že pojavljajo simptomi, kot so tresenje, hitrejši srčni utrip, močna lakota, potenje, slabo počutje in omotica. Naš odziv naj bo hiter. Če bolnik zazna blage simptome hipoglikemije, je treba takoj izmeriti sladkor in ga korigirati s hitrimi ogljikovimi hidrati: zaužijemo približno 15–20 g hitrega sladkorja (na primer glukozne tablete, žlička medu, sadni sok) in počakamo 15 minut. Nato ponovno izmerimo sladkor; če je še vedno prenizek, ukrep ponovimo – to je tako imenovano pravilo 15/15. Po normalizaciji glukoze načrtujemo obrok ali malico z beljakovinami in kompleksnimi hidrati, da preprečimo ponovni padec.

Razdelitev po stopnjah: Glede na ameriško združenje za sladkorno (angl: american diabetes association) in mednarodne smernice razlikujemo hipoglikemijo:

stopnja 1 (“alarmna”) je glukoza ≤3,9 do ≥3,0 mmol/L, stopnja 2 je <3,0 mmol/L (spodnja meja 54 mg/dL), ki povzroča nevroglikopenične simptome, stopnja 3 pa je huda hipoglikemija z motnjami zavesti, kjer bolnik ne more sam poskrbeti zase. Hudo hipoglikemijo (stopnja 3) takoj zdravimo z injekcijo (intramuskularno ali intravensko) glukagona ali glukozne raztopine. Če ni glukagona ali je bolnik nezavesten, pokličemo nujno medicinsko pomoč. Po hudi epizodi hipoglikemije je priporočljivo, da bolnik takoj kontaktira diabetologa ali lečečega zdravnika – pregleda se terapija, osvežimo seznanjenost z ukrepi in začasno omilimo glikemične cilje, da se telo opomore.

Glukagonski peresnik: GlucaGen Hypokit 1 mg

Sodobne tehnologije pri obvladovanju hipoglikemije

Tedenski insulin. Z razvojem novih bazalnih insulinov, ki se dajejo le enkrat tedensko (npr. insulin icodec), postane vnos insulina enostavnejši. Klinični podatki kažejo, da je terapija s tedenskimi insulini enakovredna dnevnim analogom glede uravnavanja HbA1c, vendar je pri icodecu zaznana rahlo večja pogostost skupne hipoglikemije (približno 24 % več primerov) kot pri enkrat-dnevnih inzulinih, medtem ko je tveganje za težke epizode enako. Tedenski insulin lahko zmanjša število injekcij in stabilizira doziranje, vendar je kljub temu potrebna previdnost pri doziranju, saj trajni učinek in akumulacija lahko povečata tveganje za preveliko raven inzulina.

Inzulinske črpalke in “umetna trebušna slinavka.” Inzulinska črpalka (CSII) nadomešča večkratne dnevne injekcije. Omogoča zelo natančno prilagajanje bazalnega inzulina in prehod na zapolnilno injekcijo pri obrokih. Številne študije so pokazale, da uporaba črpalke pri tipično inzuliniziranih bolnikih zmanjša pogostost hudih hipoglikemij (ki zahtevajo tretjo osebo) in izboljša srčno-žilne izide. Napredni sistemi združujejo črpalko s senzorjem glukoze (SAP) in algoritmi, ki samodejno prekinjajo dajanje inzulina ob napovedanem nizkem sladkorju (Predictive Low-Glucose Suspend, PLGS). Metaanaliza pediatričnih bolnikov je pokazala, da PLGS zmanjša čas, preživet v hipoglikemiji (npr. 17,4 minut manj na dan) tako podnevi kot ponoči, brez povečanja časa hiperglikemije ali ketoacidoze. Najnovejši hibridni zaprti sistem (“umetna trebušna slinavka”), ki na podlagi CGM podatkov sam prilagaja inzulinski tok, še dodatno zvišuje čas v ciljnem območju in zmanjšuje visoke ter nizke vrednosti glukoze. Rezultati kažejo boljše splošno uravnavanje in manj epizod hipoglikemije, kar odpirajo pot k večjemu občutku varnosti pri bolnikih.

Kontinuirano merjenje glukoze (CGM). CGM-sistemi merijo sladkor vsakih nekaj minut in dajejo vpogled v trende. Pri sladkorni bolezni tipa 1 uporaba CGM bistveno zmanjša trajanje epizod nizkih vrednosti. Na primer, raziskava GOLD-3 je pokazala, da je čas nočne hipoglikemije <70 mg/dL pri uporabnikih CGM 48 % krajši kakor pri merjenju z zbodom prsta (10,2 min vs. 19,6 min na noč) in da je dnevni čas hipoglikemije <70 mg/dL zmanjšan za 40 %. Tudi pri starejših z tipom 1 so pogledi pokazali pomembno zmanjšanje časa <70 mg/dL (približno 27 minut na dan) pri tistih s CGM v primerjavi z klasičnimi glukometri. Za tip 2 se je v nedavni randomizirani študiji (LIBERATES) pokazalo, da uporaba med-dnevnega (isCGM) sistema v primerjavi s samokontrolo povprečno zmanjša izpostavljenost hipoglikemiji – na primer 80 minut manj glukoznih epizod <3,9 mmol/L na dan po 3 mesecih. Skupaj CGM omogoča zgodnejše opozorilo na nizke vrednosti (alarme), boljše prilagajanje zdravljenja in dvig varnostnega občutka bolnika. Pri obeh tipih diabetesa CGM izboljšuje tako čas v ciljnem območju kot kakovost življenja, ne da bi povečal hiperglikemije.

Poudarek na izobraževanju bolnikov in njihovih svojcev

Izobrazba je ključna. Bolniki in njihovi svojci morajo znati prepoznati simptome hipoglikemije ter takoj ukrepati po predpisanem načrtu. Na izobraževanjih se naučijo uporabljati 15/15 pravilo, nositi s seboj hitre sladkorje ali glukozne tablete, in pravočasno jemati hrano pred vadbo. Pomembno je tudi, da bolniki razumljivo seznanimo z delovanjem CGM-sistema ali alarme pri senzorjih in da vemo, kako uporabljati rešilni glukagon (intramuskularni ali intravenski) v primeru težke epizode. Pri bolnikih z nezaznavanjem hipoglikemije morajo svojci poznati simptome in imeti pripravljena sredstva za prvo pomoč (npr. glukagon, sok...); svetujemo tudi, naj tak pacient vedno nosi posebni kartonček ali zapestnico, ki opozarja na tveganje hipoglikemije. Sodobne edukacijske metode vključujejo praktične demonstracije in uporabo simulatorjev, da bolnik utrdi ukrepe v kritičnih situacijah. Pravočasno in ponavljajoče izobraževanje povečuje samozavest bolnikov in njihovih družin ter pomembno zmanjša zaplete hipoglikemije v praksi.

Sklep: Hipoglikemija je resen zaplet diabetesa, ki zahteva poznavanje mehanizma, stopenj in takojšnjega ukrepanja. S pomočjo novih tehnologij (tedenskih insulinov, samodejnih črpalk, CGM) in dobre izobrazbe lahko znatno znižamo tveganje za hude hipoglikemije ter izboljšamo varnost in kakovost življenja pri sladkornih bolnikih.

Viri:

1. Cleveland Clinic. Hypoglycemia (Low Blood Sugar): Symptoms & Treatment. Cleveland Clinic; 2024.

2. American Diabetes Association. Low Blood Glucose (Hypoglycemia). diabetes.org; 2024.

3. Mukhopadhyay P, Chatterjee P, Pandit K, Sanyal D, Ghosh S. Once-weekly basal insulin icodec vs once-daily basal insulin: a meta-analysis. Endocr Pract. 2024;30(1):1–9.

4. Alotaibi A, Al Khalifah R, McAssey K, et al. Insulin pump therapy with predictive low-glucose suspend reduces hypoglycemia in children with type 1 diabetes: a systematic review and meta-analysis. Pediatr Diabetes. 2020;21(7):1256–1267.

5. Ólafsdóttir AF, Polonsky W, Bolinder J, et al. Impact of continuous glucose monitoring on nocturnal and daytime hypoglycemia in adults with type 1 diabetes (GOLD-3 trial). Diabetes Technol Ther. 2018;20(4):274–284.

6. Pratley JE, Kanapka LG, Rickels MR, et al. Effect of continuous glucose monitoring on hypoglycemia in older adults with type 1 diabetes: a randomized trial. JAMA. 2020;323(23):2397–2406.

7. Ajjan RA, Heller SR, Everett CC, et al.; LIBERATES Study Group. Intermittently scanned continuous glucose monitoring vs blood glucose monitoring in type 2 diabetes after myocardial infarction (LIBERATES): a randomized trial. Diabetes Care. 2023;46(2):441–449.